Vodnjak

Pred izgradnjo pravega vodovoda so se prebivalci Laškega zanašali na globoke vodnjake, kakršen je ta na občinskem dvorišču. Ker pa je bila podtalnica povezana z reko Savinjo, je pogosto prinašala nesnago, vodnjaki pa so bili nevaren vir epidemičnih bolezni. O varnem vodovodu so veljaki razmišljali že v času Avstro-Ogrske, a je načrte prekinila prva svetovna vojna. Resne priprave so tako stekle šele novembra 1924, gradnja pa štiri leta kasneje, ko so začeli vleči 7 kilometrov dolg cevovod iz Ogeč pri Rimskih Toplicah.

Projekt je bil za tiste čase nepredstavljivo drag in je občino pahnil v velike finančne izzive. Celotni stroški so znašali več kot 1,8 milijona takratnih dinarjev, medtem ko je celoletni proračun Laškega znašal zgolj 160.000 dinarjev! Zaradi finančne stiske je morala na pomoč izdatno priskočiti celo ljubljanska mestna občina. Kljub težavam so 1. decembra 1928 vodovod slovesno odprli; župan dr. Roš je prejel ključ novega vodohrana, na današnjem Valvasorjevem trgu pa so za slavje iz gasilskih cevi visoko v zrak brizgali vodo. Zanimivo je, da so vodohran načrtno zgradili na osojni strani pod gradom Tabor, da bi bila voda zaradi stalne sence vedno prijetno hladna.