Spoznaj Laško

ZGODBA LOKACIJE

Kip Antona Aškerca

Kip Antona Aškerca je v okviru kiparske delavnice leta 2000 izdelal akademski kipar Kiar Meško.

Anton Aškerc, rojen 9. januarja 1856 v kmečki družini v Globokem pri Rimskih Toplicah, je bil vodilni slovenski epski pesnik, duhovnik in arhivist. Po zaključenem šolanju na gimnaziji v Celju in študiju teologije v Mariboru je stopil na duhovniško pot, vendar so ga zaradi svobodomiselnih in naprednih nazorov ter sporov s cerkvenimi oblastmi pogosto premeščali. Njegova cerkvena kariera se je končala s predčasno upokojitvijo, nakar je leta 1898 postal prvi mestni arhivist v Ljubljani. V tem obdobju je nekaj let uspešno urejal tudi ugledno literarno revijo Ljubljanski zvon. Umrl je 10. junija 1912 v Ljubljani in je danes pokopan na spominskem pokopališču Navje.

V literarno zgodovino se je Aškerc zapisal kot osrednji ustvarjalec realizma na Slovenskem ter mojster balad in romanc. V slovenski književnosti je uveljavil pripovedno oziroma epsko poezijo, pri čemer je ljubezenske in čustvene teme zamenjal z močnimi zgodovinskimi motivi, poudarjanjem socialnih krivic, domoljubjem in svobodo misli. Njegovo najpomembnejše delo je pesniška zbirka Balade in romance iz leta 1890, ki predstavlja sam vrh slovenske epske poezije. Med njegovimi najbolj znanimi in prepoznavnimi pesmimi izstopajo fantastična balada o kmečkem pravdanju za mejo Mejnik, zgodovinska balada o usodi Matije Gubca Kronanje v Zagrebu, pesem z ljubezenskim motivom Anka ter znana pesnitev Zlatorog.

Občina Laško je leto 2026 razglasila za Aškerčevo leto v čast 170. obletnici rojstva njegovega rojstva. Skozi vse leto so se po celotni destinaciji odvijali številni kulturni, umetniški, izobraževalni in turistični dogodki, s katerimi smo počastili njegovo bogato literarno zapuščino.

Anton Aškerc in Egipt

Anton Aškerc se je leta 1902 podal na potovanje v Egipt, ki je močno zaznamovalo njegovo ustvarjanje. Svoja doživetja z Bližnjega vzhoda je prelil neposredno v poezijo in lkasneje izdal znamenito pesniško zbirko Akropolis in piramide. Na pot se ni odpravil kot navaden turist, temveč kot mislec, ki je v starodavnih ostankih iskal globlje odgovore. Ob pogledu na mogočne piramide in sfingo v Gizi je navdihnjeno razmišljal o minljivosti zemeljskih vladarjev ter večnosti in kljubovanju človeškega duha.

Še posebej ga je prevzel živahen utrip arabskega sveta. Kairo ga je popolnoma očaral, pri čemer je z izjemnim spoštovanjem in odprtostjo opazoval islamsko vero in kulturo, kar je bilo za nekdanjega duhovnika v tistem času prava redkost. Plovbo po Nilu je doživljal kot magično potovanje skozi čas, kjer je preprosto, nespremenjeno življenje domačinov ob reki nenehno primerjal z bledenjem nekdanje faraonske slave. Ta stik z Orientom ga je dokončno utrdil v vlogi največjega slovenskega svetovljana, saj mu je tuje okolje predstavljalo predvsem nujen pobeg iz zadušljivih domačih razmer v prostor popolne ustvarjalne svobode.

Aškerčeva damaščanska vrtnica

Ko je Anton Aškerc potoval proti Orientu in se mudil na Bližnjem vzhodu, so ga popolnoma očarala dišeča polja vrtnic v Bolgariji ter žlahtno rožno olje, ki ga je kupil v Plovdivu. S teh nepozabnih potovanj ni prinesel le vtisov za svojo poezijo, temveč tudi prav poseben, otipljiv spominek – sadiko originalne damaščanske vrtnice (Rosa damascena). To dragoceno rastlino je z lastnimi rokami posadil ob domači hiši na Senožetah nad Rimskimi Toplicami, kjer je preživel svojo mladost. Zgodba o Aškerčevi damaščanski vrtnici tako še danes predstavlja eno najbolj romantičnih in živih dediščin tega velikega pesnika.

Njena življenjska moč je naravnost izjemna, saj so potomke te prvotne rastline na domačiji uspešno preživele že več kot stoletje. Vsako leto v prvi polovici junija se zgodovinski grm odene v bujne cvetove, ki s svojim omamnim vonjem napolnijo celotno okolico. Ta cvetoči spomin pa ne navdušuje le obiskovalcev, temveč se nadaljuje tudi v kulinariki. Pesnikov pranečak danes na kmetiji iz njenih cvetnih listov po starem hišnem receptu pripravlja odličen žele iz damaščanske vrtnice, ki se ponaša celo s priznanim certifikatom kakovosti Okusiti Laško.

Zgodovinski grm pa je prejel tudi pomembno strokovno priznanje in botanično potrditev. Rastlina je namreč tako posebna in dragocena, da njene potomke pod uradnim imenom »Aškerčeva damaščanka« danes skrbno vzgajajo in za prihodnje rodove ohranjajo tudi strokovnjaki v Arboretumu Volčji Potok.

SKOZI ČAS

Časovnica

1856

v kmečki družini v Globokem pri Rimskih Toplicah rojen Anton Aškerc

1880

Anton postane duhovnik

1898

opusti duhovniški poklic in postane prvi ljubljanski arhivar

1912

Anton Aškerc umre v Ljubljani

2000

Kip Antona Aškerca izdela akademski kipar Kiar Meško

FOTOGRAFIJE

Galerija

VEČ O LOKACIJI

Zanimivosti

Aškerčeva damaščanska vrtnica

Ko je Anton Aškerc potoval proti Orientu in se mudil na Bližnjem vzhodu, so ga popolnoma očarala dišeča polja vrtnic v Bolgariji ter žlahtno rožno olje, ki ga je kupil v Plovdivu. S teh nepozabnih potovanj ni prinesel le vtisov za svojo poezijo, temveč tudi prav poseben, otipljiv spominek – sadiko originalne damaščanske vrtnice (Rosa damascena). To dragoceno rastlino je z lastnimi rokami posadil ob domači hiši na Senožetah nad Rimskimi Toplicami, kjer je preživel svojo mladost. Zgodba o Aškerčevi damaščanski vrtnici tako še danes predstavlja eno najbolj romantičnih in živih dediščin tega velikega pesnika.

Njena življenjska moč je naravnost izjemna, saj so potomke te prvotne rastline na domačiji uspešno preživele že več kot stoletje. Vsako leto v prvi polovici junija se zgodovinski grm odene v bujne cvetove, ki s svojim omamnim vonjem napolnijo celotno okolico. Ta cvetoči spomin pa ne navdušuje le obiskovalcev, temveč se nadaljuje tudi v kulinariki. Pesnikov pranečak danes na kmetiji iz njenih cvetnih listov po starem hišnem receptu pripravlja odličen žele iz damaščanske vrtnice, ki se ponaša celo s priznanim certifikatom kakovosti Okusiti Laško.

Zgodovinski grm pa je prejel tudi pomembno strokovno priznanje in botanično potrditev. Rastlina je namreč tako posebna in dragocena, da njene potomke pod uradnim imenom »Aškerčeva damaščanka« danes skrbno vzgajajo in za prihodnje rodove ohranjajo tudi strokovnjaki v Arboretumu Volčji Potok.

V BLIŽINI

Priporočamo

PRIPOROČILO

HOTEL ŠPICA

Hotel Špica Laško je v letu 2020 prenovljen hotel v samem središču mesta Laško, ki stoji na prostoru prvega hotela v Laškem. Hotel Horiak je bil do začetka 20. stoletja edini hotel v kraju Laško ( če izvzamemo Terme, ki so nastale na temeljih več kot 160-letne zgodovine Zdravilišča Laško). Hotel Špica Laško vam nudi 28 sob, lično opremljenih in prijetnih za bivanje. Da bo vaše bivanje čimbolj udobno, vam nudimo različne dolžine ležišč: od 200 cm do 210 cm. V sklopu hotela se nahaja še restavracija, pizzerija ter prostor za zaključene družbe in konferenčni prostori.

Odpri priporočilo →

PRIPOROČILO

AŠKERČEVA DOMAČIJA

Domačija največjega slovenskega epskega pesnika Antona Aškerca je ohranjena v izvirni podobi in preurejena v muzej z etnološko in slavistično razstavo v Senožetih, majhni vas na severni strani hriba Stražnik nad Rimskimi Toplicami. V hiši, ki je nadomestna gradnja zidane kašče, je urejena manjša sirarno, ki bazira predvsem na predelavi mleka ovc in nekaj malega koz ter krav. Izdelke lahko na kmetiji okusite in kupite. V Aškerčevi hiši se prirejajotudi kulturni in literarni večeri ter drugi dogodki.

Odpri priporočilo →